Vprašanje, ki se zdi preprosto, a v sebi skriva veliko več kot le biološki ali pravni odgovor. Ko je Ministrstvo za zdravje izdalo dopis, da je placenta odpadek, ki ga ženska po porodu zavrže, sem se kot ženska, mati petih otrok in babica globoko zamislila.
Iz vidika ženske in mame
Kako lahko neka institucija zaključi, da ženska placento avtomatsko zavrže zgolj zato, ker jo je rodila? Je porod res enako kot zavrženje? Placenta ni le tkivo – devet mesecev hrani, varuje in podpira otroka v maternici.
Se torej vprašamo – čigava je placenta? Je last ženske? Je last otroka? Je skupna? Če rečemo, da je last ženske, ali lahko potem sama odloča, kaj bo z njo? In če se jo smatra za zavrženo, ali to pomeni, da se z njo lahko prosto razpolaga – celo brez vednosti ali privolitve ženske? In kar je še bolj zaskrbljujoče: ali je možno, da se placente prodajajo za farmacevtske, kozmetične ali raziskovalne namene brez soglasja matere?
Iz vidika babice
Kot babica sem vrsto let ženskam odgovarjala, da gredo placente po porodu v sežig – v dobri veri, da je tako. A danes vemo, da obstajajo številni izdelki, pripravki in raziskave, ki temeljijo na človeški placenti. Kdo torej razpolaga z njo? Zakaj ni nobene sledljivosti? Zakaj ni popolne transparentnosti?
Ali sem bila tudi sama zmanipulirana s strani sistema? Ali moj delodajalec sploh ve, kaj se po odvozu dogaja s temi tkivi?
V številnih evropskih državah (npr. Nizozemska, Nemčija, Velika Britanija) velja, da je placenta del telesa ženske, ki po porodu odloča, kaj bo z njo. V nekaterih državah lahko ženska zahteva, da placento vzame domov – bodisi za ritual, pokop, inkapsulacijo ali raziskovalne namene. Zakaj pri nas takšna možnost sploh ni samoumevna?
Apel babicam – smo tu za ženske ali za sistem?
V svetem pismu sta zapisani dve egipčanski babici – Šifra in Pua. Kralj jima je ukazal, da morata ubijati hebrejske dečke pri porodu, vendar sta se uprli. V opravičilo sta rekli, da Hebrejke rodijo prehitro, preden lahko prideta. Zaradi svojega poguma sta zapisani v zgodovino.
Tudi danes potrebujemo babice, ki se bodo znale – in zmogle – postaviti za ženske. Ki bodo postavljale vprašanja, odpirale razpravo in ustvarjale prostor za razmišljanje, ne le tihega sledenja navodilom. Zavedati se moramo, da sistem obstaja zaradi ljudi, ne obratno.
Če bomo še naprej delovali v tišini, brez pogovora, brez izmenjave mnenj, potem tudi spremembe ni mogoče pričakovati. Stare poti ne odpirajo novih vrat.
Zaključek
Placenta ni le biološki odpadek. Je simbol povezanosti med mamo in otrokom, in predvsem – del telesa, ki ga je ženska ustvarila. Zato mora imeti tudi pravico odločanja o njej. Vprašanje, čigava je placenta, je v resnici vprašanje o spoštovanju telesne avtonomije, človekovih pravic in svobode odločanja.
Pozivam vse ženske, babice in zdravstvene delavce, da si zastavimo to vprašanje. Ne zaradi konflikta – ampak zaradi napredka.